Družinski oddih v Termah Olimia ♥

Danes sem vam želela predstaviti lušno idejo za družinski oddih v naši prelepi Sloveniji. Naš triletnik je začel dodobra spoznavati svet in spraševati vse mogoče, zato se vedno potrudim in splaniram družinske izlete in oddihe. Želim mu čimveč stvari pokazati in razložiti, čeprav moj mož vedno pravi, da bo še za vse čas 

Odločili smo se za spomladanski oddih v Termah Olimia. Odpravili smo se iz Kranja do Podčetrtka. Najprej, ko smo prišli tja, nas je pričekala prelepa narava, vse okoli nas. Joj, ne morem prehvaliti vsega skupaj. Vas, ki so jo tam zgradili je prelepa in družinam prijazna. Od luštnih ribnikov, narave, sprehajalnih poti, pa vse do otroškega igrišča. Brez tega namreč ne gre pri našem fantku, hehe. Mi smo bivali v vasi Lipa in dobili smo sobo z luštnim balkonom in vsak dan opazovali mir v naravi.

Najbolj smo se seveda veselili plavanja in čofotanja. Obiskali smo notranje terme, ker pa je bilo vreme res čudovito in temperature visoke, pa smo se vsak da kopali tudi zunaj. Res je bilo luštno sredi aprila skočiti v zunanji bazen  Čeprav je bil podaljšan vikend, pa se gneča ni poznala, saj so terme dovolj velike in vsak najde zase nek kotiček. Notri je tudi luštna igralnica, kjer se otroci lahko igrajo tudi vmes med kopanjem. 

Vsak dan pa smo tudi pohajkovali okoli. Najprej smo si odšli ogledat Jelenov greben. Narava tam in vsi razgledi so čudoviti. Jelenov in srnic je tudi nekaj bilo, a so bili bolj plašni in so hitro zbežali stran od nas, tako da smo jih opazovali bolj od daleč. Tudi tam je luštno otroško igrišče, starši pa lahko v miru spijemo kakšno kavico. 

Razgledi vse okrog so res čudoviti. 

Našemu fantku sem rekla naj si nekaj zaželi... Presenečena in ganjena sem bila, ko mi je povedal, da si je zaželel, da bi bila midva vedno prijatelja. 

♥

Po Jelenovem grebenu smo obiskali čudoviti samostan, kjer je tudi prelepa steza za sprehod, ob njej pa več kot 200 vrst zelišč, z napisi na tablicah. Notri v samostanu se bohoti čudoviti zlati oltar, so pa menihi znani tudi po svojem zdravilstvu in izdelavi domačih čajev. Od tam smo peš odšli do znane čokoladnice in si privoščili okusne praline, njami...

Odločili pa smo se, da odidemo še do Pravljičnega gozda, kjer prebivajo razni pravljični junaki. Naš fantek je tam zelo užival in tudi sam z veseljem pripovedoval zgodbice.

♥

Vsem iskreno priporočam obisk tega čudovitega dela Slovenije, tudi otroci bodo neznansko uživali.

Najina pravljica... 2. del

Po več kot letu dni se vračam z 2. delom najine zgodbe o dojenju. Ne vem zakaj sem toliko odlašala s pisanjem, mogoče ker mi je malce težko, ko pomislim na te prve dni doma, ali pa je razlog kaj drugega. Prvi del najine pravljice o dojenju, lahko najdete TU.

Torej naj nadaljujem s prihodom iz porodnišnice. Domov sva z malim prišla v soboto in obisk patronažne sestre sem pričakovala šele v ponedeljek. Naj povem, da sem v soboto poslala moža po mlečno formulo, za vsak slučaj, a sem malemu vseeno po vsakem obroku le to tudi dajala. Res nisem sploh vesela kaj točno počnem oz. kaj bi morala početi. Vem samo, da sem sledila navodilom iz porodnišnice, torej na vsaki strani podoj po 20 minut, na vsake 2-3 ure... Domov iz porodnišnice te spustijo samo z navodili o prehrani, ki naj bi jo nosečka uživala ob dojenju. To naj bi bilo najpomembnejše, dojenju pa se kaj preveč niti ne posvečajo. Sedaj, ko pogledam za nazaj se mi zdi, da je bil moj fantek prve dni lačen. Mleka nisem še imela dovolj, in veliko je sesal svoje rokice. Obisk patronažne sestre sem nestrpno pričakovala in v ponedeljek je končno prišla. Drugače čisto prijazna gospa, polna modrosti, a vseeno stroga. Karkoli sem jo spraševala mi je vedno prijazno razložila in takrat sem ravno njo, najbolj upoštevala, saj se mi je zdelo, da ravno ona najbolje ve, kako moram ravnati s svojim otročkom. Moram pa reči, da me je neprestano delala žalostno in nervozno. Čeprav tega na začetku nisem opazila. Po cele dneve sem mislila samo na težo otroka, ali bom morala nehati dojiti, itd... Nikoli ne bom pozabila, da me pri dojenju ni nikoli spodbujala, velikokrat mi je rekla, da ni vsem dano dojiti in da je to dedno, ali bomo dojili ali ne, celo spraševala me je, če mene kdo sili, da moram dojiti... Joj, sedaj ko pomislim... :( Se mi zdi, da je kar določila, da mleka ne bom imela in da bo pač pristal otroček na steklenički. To ji res zamerim, ker takrat bi bolj potrebovala besede "Vse bo ok, vi kar pridno dojite, vse se bo uredilo, pa četudi boste morali dopolniti s stekleničko..." Ker moja želja je bila res močna, kot sem že rekla, jaz nisem niti pomislila v nosečnosti na to, da jaz pa ne bom mogla dojiti. To se mi je zdelo nekaj samoumevnega. Pa da ne bo pomote, vsaka mamica je najboljša mamica svojemu otročku in najbolje ve, kaj njen otrok potrebuje in kaj je zanj najboljše. Takrat jaz vsega tega njenega obnašanja nisem videla, še vedno se mi je zdela kot nek zakon, ki ga moram strogo upoštevati. V prvem tednu po porodu smo imeli v petek določen termin za fotografiranje pri Ujeti trenutek. In ko sem prosila patronažno sestro, če se lahko zmeniva za eno uro, zato, ker se bomo fotografirali, me je celo "nadrla" in rekla, da se ji zdi to fotografiranje čisto nepotrebno in nezaželeno. Toliko sem bila nasekirana, da sem fotografiranje celo odpovedala :( Joj, saj pravim, res je bilo naporno prve tedne po porodu. Čez nekaj časa je seveda nehala prihajati in šele takrat sva z mojim fantkom zadihala in ujela ritem. Še par tednov sem mu po vsakem podoju dodala še malo mleka v steklenički. Čez nekaj časa sem opazila, da je začel stekleničko zavračati. Spet sem se začela sekirati kaj se dogaja, ali se dovolj naje, itd... Začela sva se več in bolj pogosto dojiti in fantek je bil vesel, zadovoljen in sit. In tako je ostalo, torej začela sva se samo dojiti. Niti na uro skoraj nehaš gledati, ampak pač gledaš potrebe otroka. Če kakšen mesec dva sem ponovno dočekala obisk patronažne sestre, da preveri kako nama gre, itd... Rekla sem ji, da se samo dojiva in da ne vem zakaj ne sprejme stekleničke. Ona pa mi je predlagala, da mu poskusim dodati kakšen drug dodatek, mogoče mu bo kakšen drug okus všeč... Niti takrat ni priznala najinega uspeha in napredka, ampak je še vedno vztrajala na dodatku, čeprav je fantek pridobil ogromno na teži. Takrat se mi je zavrtel film nazaj in sem sama dojela svoje napake in kako slepo sem jo upoštevala. Včasih slišim od mamic, kako prijetna patronažna sestra jih je obiskovala in sem res vesela, da take dejansko obstajajo. Meseci so minevali, moj fantek je rasel iz dneva v dan... Pred porodom sem vedno mislia, da ga bom dojila nekje eno leto, da ima čisto dovolj, joj kako smešna sem bila... :) Več o dojenju, ko je otroček že malce večji pa kasneje... Tudi o spanju ponoči, kako sem ga odstavila, itd... 

Kmalu pričakujte še 3. del najine pravljice... ;)

Naš fantek :)