Po 27. mesecih je konec tudi
najine pravljice. Govorim namreč o dojenju. Bilo je kar nekaj padcev, seveda pa
tudi vzponov in na koncu čista zmaga. Zelo rada bi delila svojo zgodbo, saj
verjamem, da lahko nekoč nekomu pomagam, ki se bo znašel v podobni situaciji.
No, pa začnimo. Najprej naj povem, da med celotno nosečnostjo nisem sploh
pomislila, da bom imela kakršnekoli probleme z dojenjem. Proti koncu mi je celo
izteklo nekaj mleka iz dojk, kar je prijateljica komentirala z besedami »Vau
super, boš videla koliko mleka boš imela.« No, tako so dnevi minevali in na
svet je prišel moj čudoviti fant, velik kar 55cm in težek 4150g.
Takoj po porodu so mi ga
pristavili na prsi in začel je sesati. Super, kako lep občutek je, sem
pomislila. V porodnišnici so se sestre res trudile mi ga pomagati pristavljati,
a prvi dan me je najbolj šokiralo, da naj bi imela vdrte bradavice in sem
zvečer pošiljala moža v dežurno lekarno, češ dan mi takoj prinese nastavke, da
bo otrok lahko jedel. Drugi dan so me sestre vprašale, če me lahko obišče
svetovalka za dojenje. Seveda sem privolila in spoznala prijazno Alenko
Benedik. Naj omenim, da sem zaradi dojenja postala zaskrbljena, saj naj otrok ne
bi hotel vleči, poleg tega je vedno zraven zaspal… Jaz sem pustila svojega fantka, da
sesa tudi po dve uri, saj sem vedela da rabi mojo bližino. Sestre so bile nad
tem na nek način šokirane, saj naj bi bilo po 20 minut na vsaki dojki dovolj.
In kaj sem potem naredila? Moj fantek je res imel odmerjen čas dojenja. No, naj
se vrnem k svetovalki. Zelo prijazno me je spraševala, kaj me tako skrbi, jaz
pa sem ji postavila nešteto vprašanj. Od najinega pogovora se še danes najbolj
spominjam to, da mi je svetovala, naj pustim, da me otrok čuti, da naj čuti mojo bližino, naj
leživa en poleg drugega… Takrat sem začutila, da sem delala prav. Moj fantek me
rabi. Od najinega pogovora dalje pa tudi nastavkov več nisem potrebovala.
Razložila mi je, da se bradavice ravno z dojenjem oblikujejo in da otročku
verjetno ni prijetno imeti v ustih silikon in šele potem čutiti svojo mamo. Še
danes sem Alenki izredno hvaležna in naj izkoristim tole javno objavo in ji
rečem HVALA!
No, kmalu sem uvidela, da mleka enostavno
še nimam dovolj, saj je fantek večkrat histerično jokal od lakote, poleg tega
je bil velik fant. Takrat sem prosila, če mu dajo dodatek. Šele danes vidim,
kako je bil moj fantek v porodnišnici včasih lačen, jaz pa temu nisem posvečala pozornosti, saj sem si mislila, da ga pač redno dojim in je to to. Ni lačen. A
sem se motila in še danes mi je žal za vsak gram, ki ga je izgubil v
porodnišnici. Če povem po resnici se mi je zdelo, da sem bila na nek način
glede hranjena prepuščena sama sebi. No, verjetno zato, ker je bil otrok dovolj
težak in ne bi bilo nič narobe, če kakšen gram tudi izgubi. Za v drugo sedaj vem kako in kaj. No, moj nasvet za
vse mamice takoj po porodu je, da naj verjamejo vase in naj opazujejo svojega
otroka. Moje mnenje je, da je treba dojenje redno izvajati, poleg tega pa če
opazimo, da je otrok lačen, joka, sesa rokice, malce dodajati, vsaj da otrok ni
lačen in dokler se ne izpostavi zadostna količina mleka. To je moje mnenje in
nasvet.
No, seveda sem bila vesela, da je celotni porod za mano in imam
čudovitega in zdravega fantka, a se je moja skrb s prihodom patronažne sestre
šele začela.
Se nadaljuje…
