Danes sem si šla po dolgem času zopet ogledati Postojnsko jamo. Nazadnje sem bila v njej mislim, da v osnovni šoli. Verjetno se vsi spomnimo, da smo se vozili z vlakcom :) V bistvu sem se na izlet podala brez kakršnih koli pričakovanj in moram reči, da me je lepota jame res prijetno presenetila. Najprej smo se usedli na vlak, ki nas je popeljal kakšne 2 km globoko v jamo, potem smo pa krenili za vodičem peš in hodili približno 1km. Moram pohvaliti vodiča, ki nam je res marsikaj zanimivega povedal, in ko sem prišla domov, sem kar rekla, koliko dobrih informacij sem danes dobila. Vmes se je še marsikdaj pošalil in nam pokazal veliko skulptur, ki so jih izoblikovali kapniki, npr. zaljubljen par, nosoroga, kokoško... Kakšna lepota je notri v jami, tako naravno in lepo je, kljub temu, da je jama odprta za obiske. Res sem bila vesela, da sva se z dragim odpravila v ta prelep del narave, saj sem se vrnila polna lepih misli in občutkov. Zelo zanimiva je bila tudi človeška ribica, ki je prilagojena na življenje v vodnem jamskem okolju. Po ogledu jame sva se odpravila še na ogled vivarija in čudovite zbirke metuljev. Nekoč si želim videti take velike in pisane metulje tudi v naravnem okolju. Upam, da se mi želja uresniči. Kot piko na i pa sva se na koncu najinega izleta odpeljala še do Predjamskega gradu, ki zares jemlje dih. Vsaj meni. Jaz bi kar opazovala in opazovala ta grad, še posebej mi je všeč njegova zgodovina. Spodaj sem zbrala nekaj zanimiv dejstev o teh znamenitostih in nekaj slik od danes.
Vabljeni k branju :)
Prelep pogled na vsakem vogalu
Najlepši stalagmit, imenovan Brilijant
Postojnska jama je 20.570m dolg kraški jamski sistem v bližini Postojne in je največji v Sloveniji. Jamo je ustvarila ponikalnica reke Pivke, ki iz Postojnskega kraškega polja ponikne pod hrib Sovič in nadaljuje svoj podzemni tok proti podzemnemu sotočju z reko Rak v Planinski jami in priteče na plano kot reka Unica. Podzemni tok reke Pivke je v dveh milijonih letih postopoma zniževal svojo strugo in tako ustvarjal različna nadstropja jame. Stalna temperatura v notranjosti jame je bila še pred nekaj leti približno 8 °C, danes pa se giblje med 8 in 10 °C. Višje temperature že omogočajo rast lišajev na kapnikih, kar preprečuje nadaljnjo odlaganje apnenca in rast kapnikov. Največja globina jame je 115m. Jama je imela glede na najdene stare stenske napise obiskovalce že v 13. stoletju. Leta 1884 je bila postavljena električna osvetljava, 1872 pa so bili postavljeni železniški tiri, po katerih so sprva jamski vodniki potiskali vozičke z obiskovalci, danes pa vlak poganjajo manjše električne lokomotive. Za turistični obisk je odprto 5,3 km jame. Na leto Postojnsko jamo obišče več kot 500 000 ljudi in je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitostih v svetu in v Evropi.
Model človeške ribice
Človeška ribica, tudi močeril ali proteus, je dvoživka, ki živi v podzemih vodah Dinarskega krasa. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev, edini predstavnik rodu Proteus in edini jamski vretenčar v Evropi. Ima telo kačaste oblike, ki zraste 20 do 30, izjemoma 40 cm v dolžino. Rep je razmeroma kratek, od strani sploščen, obroblja ga kožnata plavut. Okončine so tanke in reducirane - sprednje noge imajo tri, zadnje pa dva prsta. Koža je tanka, v njej v naravnih pogojih ni pigmenta melanina, ampak bolj ali manj izrazit rumeni "pigment, zato je rumenkasto-bela oz. rožnata zaradi prekrvavljenosti kot človeška koža, na trebušni strani skoznjo prosevajo notranji organi. Zaradi svoje barve je človeška ribica tudi dobila pridevnik »človeška«. Čutilni sistem človeške ribice je prilagojen na življenje v vodnem jamskem okolju. Pomanjkanje svetlobe in s tem povezano nezmožnost uporabe vida za orientacijo kompenzira z drugimi čutili, ki so bolje razvita kot pri dvoživkah, ki živijo v površinskih okoljih. Proteus je simbol slovenske naravne dediščine.
Prelepa zbirka metuljev
Predjamski grad
Predjamski grad je bil prvič omenjen leta 1274, ko so prvotni gotsko oblikovani grad Luegg sezidali oglejski patriarh. Pod naravnim skalnim obokom visoko v steni so v velikanski duplini zgradili težko dostopen grad, ki ga je kasneje dozidala in preoblikovala družina Luegg, imenovana tudi vitezi Predjamski. Luegerji, kot so jih tudi imenovali, so bili deželnoknežnji fevdniki in vitezi Predjamski. Erazem jamski se je kasneje pridružil kralju Matiji Korvinu, zaradi česar je tedanji avstrijski cesar ukazal tržaškemu glavarju baronu Gašperju Ravbarju, naj roparskega viteza Erazma pokori. Po dolgotrajnem obleganju predjamskega gradu so Erazma leta 1484 s pomočjo zvijače ubili, grad pa je padel pod upravo plemenitih Oberburgov in Purgstallov. Leta 1567 je dal nadvojvoda Karel Predjamo v najem baronu Janezu Cobenzlu, ki je grad dvajset let kasneje odkupil. Že leta 1570 je grad dozidal in preuredil ter zgradil renesančno poslopje, stisnjeno ob navpično steno pod jamskim gradom. V takšni obliki se je grad obdržal do danes. Leta 1810 je Predjamo podedoval grof Cronberg, od leta 1846 do konca druge svetovne vojne pa je bil grad last rodbine Windischratz. Po vojni je bil grad nacionaliziran, v njem pa je bil urejen muzej, ki je odprt do danes, v njem pa je prikazano srednjeveško življenje graščakov in arheološka zbirka s predmeti, ki so jih našli v predjamskih podzemnih sistemih in pričajo o navzočnosti človeka vse od neolitika. Razstavljeno je tudi gradivo o lastnikh gradu, orožje, pohištvo in lovske trofeje.
